INFO

KONTAKT: info@urskarednak.com

SAMOSTOJNE RAZSTAVE
2017 RAZMERJA, Velika galerija Ivana Varla, Kosovelov dom, Sežana
2017 RAZMERJA, Layerjeva hiša, Kranj

SKUPINSKE RAZSTAVE
2017 MALI FORMAT, Lična hiša, Ajdovščina
2017 SLOVENIJA ODPRTA ZA UMETNOST – Mednarodni likovni simpozij, Sinji vrh
2012 VEČERNA RISBA, Galerija Kresija, Ljubljana
2012 PROJEKT FIGURAMA, Letališče Praga, Češka
2011 VEČERNA RISBA, Galerija Loterije Slovenija, Ljubljana
2011 RESNIČNE LAŽI SLIKARSTVA, Galerija Kresija, Ljubljana

+

Akademska slikarska Urška Rednak je že v času izobraževanja na Akademiji za
likovno umetnost in oblikovanje prestopila in na nek način izstopila iz okvirjev
štafelajne slike. Njene robove je razmejila v inštalaciji in rabi serijskih predmetov,
ki jih je preoblikovala z besedami in novimi formalnimi – likovnimi rešitvami.

V zadnjem času je Urška Rednak času individualen, študijski in samosvoj umetniški
jezik, ki ga odlikuje privlačnost vezenja. Vezenje se bodisi pojavlja kot
pisalo, s katerim umetnica veze različne besede ali kot ploskev, kjer se vezenje
na likovni površini zgodi kot likovna sprejemljivka – oblika. Abstraktne oblike
vzpostavljajo vprašanje jezika kot sistema znakov, v katerih beremo pripoved
nekega časa in vezenje, ki je formalni okvir likovnega premišljevanja in snovanja
akademske slikarke. Vse to pa v načinu dela in rezultatu premišljuje tudi pozicijo
spola v umetnosti in družbi na sploh.

Govorica Urške Rednak je sveža in v nas postavlja izziv dostopnosti umetniškega
jezika – kot prevodi gledalcu še neznane pisave, ki pa se je lahko hitro uči
brati, jo poizkuša razumeti in se v slikarsko delo poskuša vživeti. Gre za prevod
skupnega in vsem nam poznanega pa vendar v osami na tkanini vezenina
postaja odtujena, dislucirana, in ponovno omejena. Omejenost in zaključenost
je v fokusu premišljevanja umetničinega raziskovanja, ki pa se s pomočjo umetniškega izraza prebija v vse nas, v fantazije rekov, besed in abstraktnih oblik.

Njena vizualno izpiljena in estetsko dovršena dela slonijo na preobražanju
slikarskega medija, ki ga umetnica očitno razume prostorsko, zatorej se slikovna
ravnina predrugači v relief, v obliko, predmet, instalacijo. Na videz krhka izvezena
dela, v povezavi med likovnimi elementi tvorijo močno izkustvo, kjer jezik
postaja na robu berljiv za vsakogar in se pred nami zgodi kot rebus – kot vsakršno
umetniško delo, s katerim smo soočeni, da bi ga reševali in o njem mislili.
Likovne rešitve Urške Rednak se preoblikujejo v uganke, v rebuse in nas vabijo,
da sledimo niti, ki piše in riše, niti ki se s plastenjem kot palimpsest preoblikuje
v nove abstrakcije, fantazme, igre likovnega jezika in izkustva.

+

RAZSTAVA RAZMERJA
Mlada akademska slikarka Urška Rednak je že v času študija pokazala željo in energijo za prestopanje konvencionalnih okvirov in s tem za raziskovanje, eksperimentiranje, za odkrivanje nečesa novega, drugačnega. Preizkušala se je v novih in novih tehnikah in načinih artikulacije. Še posebej pa jo je zanimalo razmerje med podobo in tekstom.
Njena razstavljena dela pa so jo popeljala v še eno povsem samosvojo smer, na področje, ki je postalo prepričljiv del zgodbe o drugačnosti, celo o nenavadnosti. Nastali so artefakti, ki predstavljajo manifestacijo specifične tehnike, s katero dosega avtorsko svojstvene, formalno abstraktne in koloristično ekspresivno učinkujoče likovne celote. V njih so prisotni utrinki ljudske dediščine, obrtniškega pristopa in hkrati tudi odsevi spominov na polpretekla in pretekla obdobja, ko so ženske s svojimi ročnimi spretnostmi ustvarjale stvaritve, v katerih sta se povezovala estetska in utilitarna nota. Navsezadnje pa bi lahko v njenih delih našli tudi asociativne pribliske na tapiserije. Vsekakor v delih Urške Rednak odseva preteklost, ki jo slikarka transplantira v sedanjost, predvsem pa jo intimistično posvoji, podredi osebnim videnjem in doživljanjem, osebnim kreativnim interesom, kot tudi težnjam, ki umetnost spreminjajo v vse bolj multidisciplinarno področje. Mediji njenega izražanja se mešajo, med seboj komunicirajo in se dopolnjujejo, hkrati pa tako naslikane kot izvezene intervencije, tako barva kot volnena nitka ohranjata svojo samostojnost in svojstvenost.
Posebnost njenih del izhaja iz odločitve za vezenje. Urško Rednak je namreč nagovorila volna in njene ideje so zaživele v kombinacije volne in akrilnih ploskev. Sveža in unikatna kombinacija dveh kreativnih disciplin ji omogoča, da se giba po širokem polju likovnega in da njeni artefakti premorejo avtonomen značaj. Preplet tehnike vezenja in slikanja z akrilnimi barvami jo vodi v vzpostavljanje razmerja med dvorazsežnim in trirazsežnim prostorom, ki ga tehniki vzpostavljata na površini slikovnega polja. Kot pravi avtorica sama, je volno uporabila namesto barve, a v procesu ustvarjanja ji volnena nitka ni dala le barvne vrednosti, ampak tudi reliefno. Volnene nitke so izstopile iz površine platna, pridobile svojstveno strukturo, žlahtno teksturo ter mehkobo, ki vizualnim nagovorom pridružuje haptične efekte in jim tako daje taktilno draž.
V premišljeno simbiozo povezane abstraktne slike v sebi nosijo pomembna likovna raziskovanja, vpeta v razmerja med ploskvami, površinami, linijami in barvami, med detajlom in celoto. Kompozicije so obogatene z nenehnim kontrastiranjem med ploskovitostjo in reliefnostjo, med gladkimi in strukturiranimi površinami, med mehkobo in zglajenostjo, med optičnim in taktilnim zaznavanjem. Kompozicije ploskev najrazličnejših oblik, organsko učinkujočih, a izčiščenih, ki se s svojo formalno jasnostjo približujejo geometrijsko dorečenemu, nikoli ne zazvenijo v geometrijski hladnosti. To so ploskve in linije, ki jih premišljeno in hkrati igrivo dinamično komponira v trdne celote z odprto notranjo organizacijo.
Potezam s čopičem se pridružujejo ustvarjalne sledi, ki so izvezene in nastopajo kot ploskev, linija ali celo beseda (vez z njenim predhodnim ustvarjanjem). Ob tem se postavlja vprašanje, kaj je v vezenju slikarskega. To so nedvomno sledi, ki pripadajo povsem drugačnemu kreativnemu področju. In vendarle se odgovor nagne v likovno smer. V daljših ali krajših volnenih nitkah je namreč mogoče najti vez s tistim, kar je v likovnem svetu najbolj primarno, najbolj elementarno, kar predstavlja črto, linijo. Tanke, jasne, napete, daljše ali krajše niti so kot linije, ki jih avtorica vleče, niza in z njimi celo »piše«, najpogosteje pa izveze, napolni celoto, ploskev, ki pridobiva površinsko naglašenost.
V dejanjih vezenja je prisotna predanost ustvarjanju, čutiti pa je preciznost, natančnost, rafiniranost in filigransko dovršenost. Zaporedje in ritem gibov vbadanja volnene nitke v slikarsko platno in umeščanje volnene linije na površino platna je ubrano, pomirjujoče in ima celo kontemplativne učinke.
Likovno ustvarjanje Urške Rednak lahko identificiramo kot žensko, hkrati pa ima izrazito moč in neomajen karakter. Z njim odkriva drugačne možnosti izražanja oziroma snovanja umetniške izpovedi. Pri tem uporabi vse tisto, kar v naši kulturi povezujemo s tradicionalnimi ženskimi ročnimi spretnostmi, kot so šivanje, vezenje in pletenje. S tem v družbeno percepcijo postavlja tudi pozicijo spola v umetnosti. Vezenje pa pripelje v neposredno bližino likovnega, še več, vkomponira ga kot sestavni in neločljivi del slikarskega nagovora. Kombinacija tabelnega slikarstva z volneno nitko njene stvaritve vodi k informelovsko zgoščeni slikarski fakturi ter jim daje značaj, soroden kolažu. A pri tem ne gre za aplikativno tehniko v ožjem pomenu, ampak za »aplikacijo«, ki je na površino slikarskega platna direktno izvezena. V njenih delih se srečujejo različne zvrsti in nivoji umetnosti ter se povezujejo v prehodne in hkrati enovite ter estetsko dovršene celote.
Za celostno doživetje razstavljenih del Urške Rednak je potrebno vzpostaviti prava razmerja. Opazovalec je povabljen stopiti karseda blizu vsakega posameznega artefakta, se srečati z njegovim mikro dogajanjem in se nato počasi odmikati nazaj v prostor ter ga zaobjeti z enim pogledom.

Anamarija Stibilj Šajn